Objavil/a: Bogdan Dular | avgust 17, 2009

Mantra o visokotehnoloških podjetjih

scientistV času gospodarske krize, ki jo meddrugim zaznamuje izjemno visoka brezsposelnost,  sem ne samo v medijih ampak tudi v družbi na splošno zaznal neverjetno zaverovanost v odrešiteljstvo visokotehnoloških podjetji, ki naj bi Slovenijo popeljala iz negotovih časov. Kar imam v mislih bom najbolje ponazoril kar z naslovi člankov, ki so me konec koncev tudi spodbudili, da o tej temi predstavim tudi svoj pogled: Država bo sofinancirala razvoj visokotehnoloških podjetji, potrebno je spodbujati visokotehnološke lastovke, prihodnost je v visoki tehnologiji…Torej, kje sam osebno opažam razkorak med na eni strani visokotehnološkimi podjetji, z razvojom katerih želi vlada prestrukturirati gospodarstvo in odpirati nova delovna mesta ter trenutnimi razmerami na trgu dela na drugi strani. Visokotehnološka podjetja (pa naj si gre za neko IT ali pa biotehnološko podjetje) so v principu podjetja z visoko dodano vrednostjo na zaposlenega in hitrim razvojem, kar je vse lepo in prav, vendar pa jih družita meddrugim še dve ključni lastnosti: v povprečju ostajajo majhna (do 50 zaposlenih) in zahtevajo izjemno visoko izobraženo delovno silo.

V oziru teh zahtev pa poglejmo kakšno je struktura  bazena brezposelnih iz katerih naj bi po predvidevanji tovrstna podjetja na svoja pleča prevzela določen del brezposelnih. Neizpodbitno dejstvo je, da v Sloveniji še vedno več kot polovico delovnih mest zagotavljajo velika podjetja, kar pomeni, da 1,6 odstotka gospodarskih družb še vedno daje zaposlitev 44 odstotkov vseh zaposlenih! Res je tudi, da so po drugi strani ravno ta podjetja v času zdajšne krize poskrbela tudi za najmnožičnejše odpuščanje številnih delavcev. Kar je zaskrbljujoče in hkrati bistvo problema je to, da se je na listi Zavoda za zaposlovanje posledično znašel  v največji meri izjemno slabo izobražen kader, saj je več kot 40 odstotkov takih  brez izobrazbe, četrtina pa jih ima le nižjo ali srednjo poklicno izobrazbo. Tako se posledično sprašujem, kam z armado brezposelnih, glede na to, da je ali še bo večina podjetji v katerih so bili zaposleni prenahalo obstajati. Visokotehnološka podjetja, v katerih nekateri vidijo reševanje problema brezposelnih in hkrati edino možno pot gospodarskega razvoja Slovenije v prihodnosti bodo glede novih zaposlitev glede na zgoraj predstavljena dejstva prinesle skromen izkupiček, kljub temu, da se v za njihov razvoj steka ogromno davkoplačevalskega denarja. Tovrstna podjetja bodo pobrale samo izobraženo smetano kadra, kaj bo delalo pa na desettisoče manj izobraženih ljudi, ki tvorijo popoulacijsko jedro Slovenije, pa je seveda že drugo vpašanje.

Pri tem moram biti nadvse predviden, saj bi me lahko kdo kar hitro označil za novodobnega ludista ali zagovornika industrijske politike. Daleč od tega. Tudi sam se namreč zavedam, da so naši paradni konji z nizko dodano vrednosto kot posledica nevlaganja v razvoj in s tem nepotrebno po hkratnem izobraževanju kadra povzročile ogromno napako in da je mogoče ravno čas krize primeren trenutek, da enkrat zarežemo v kislo jabolko prestrukturiranja gospodarstva. Pa vendar menim, da se prestrukturiranja gospodarstva ne moremo iti čez noč. Kaj bomo na primer počeli s tekstilno delavko Mure, steklarjem iz Rogaške, ali usnarjem iz Vrhnike, ki jih štejeto 40, 55 ali 62 let? Jih bomo do njihove upokojitve imeli na Zavodu? Če ne bodo začeli programirati ali delovati na področju bioinžiniringa po zdajšni logiki povsem verjetno.

Ali, če svoje misli zaključim kar z uvodnim stavkom: visokotehnološka podjetja bodo zagotovo nekaterim pokazala pot iz negotovih časov, vprašanje je le komu in kolkim.

Če sem v članku le kritično ocenil enega izmed predpostavljenih možnosti izhoda gospodarstva iz krize je korektno, da ponudim tudi svojo vizijo: Po mojem osebnem mnenju bo kriza neke vrste naravna selekcija, ki bo (končno) pokazala, kateri del industrije je v hitro spreminjajočih se razmerah 21 st še sposoben preživeti. Za nekatera velika (industrijska) podjetja, ki jim bo kljub temu uspelo preživeti (vsaj upajmo tako), pa je zadnji čas, da razvijejo nekakšno dolgoročno strategijo s katero bodo preko generiranja novih idej, razvojnih investicij in vlaganjem v znanje zaposlenih postopoma zviševala dodano vrednost na zaposlenega, vse z namenom, da dosežejo dolgoročno stabilnost poslovanja. To pa naj se zgodi postopa in ne čez noč – da ne bo spet kdo ostal na cesti.

Advertisements

Responses

  1. Zanimivo in vredno omembe.

  2. Zanimiv članek. No, s strokovnega vidika je jasno, da se mora vlagati v inovacije in visokotehnološka podjetja, že zaradi povprečij na posameznih regionalnih področjih in posledičnega prilagajanaj plač tem povprečjem. Konkretno to pomeni, da če imaš v eni regije samo eno visokotehnološko podjetje in tri podpovprečna podjetja, bodo plače sledile povprečju. Zato ima npr. frizer v Luxemburgu, ne glede na enako produktivnost, kot jo ima frizer v Sloveniji, nekajkrat višjo plačo.
    Kot drugo je JASNO, da so ti ukrepi strateškega, strukturnega, dolgoročnega značaja. Posledice teh ukrepov se pokažejo šele čez 15 do 20 let. Zato je jasno, da kratkoročnih težav, ne moremo reševati z zgoraj omenjenimi ukrepi.
    Je pa napak trditi, da je narobe vlagati v razvoj in inovacije zaradi nesposobnosti komuniciranje in nevednosti politike. Še posebej ko imamo za finančnega ministra ”old school keynezianca”, ki je ideološko proti spodbujanju takih rešitev (zaradi napačnih prioritev v proračunu).

    • Pozdravljeni,

      kako gre vaši diplomski nalogi?

      LP


Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s

Kategorije

%d bloggers like this: